Skoraj eno leto od zadnjih korakov po vodi, s katero se šele dobro spoznavam. Veliko dežja in strogi ribolovni režim sta me držala do začetka julija v težkem pričakovanju doživetij, ki sem jih leto poprej prvič spoznal na povabilo prijatelja Uroša iz Urko Fishing Adventures.
Tokrat sem se Ljubljanice lotil s kolegom željnim, da poskusi vihteti muho nad vodo. Zanj prvič palica v roku in muha na koncu, zame prvič v vlogi mentorja popolnemu začetniku. Čeprav sva na glas govorila o skromnih pričakovanjih, sva si oba verjetno potihoma želela eden ribo zase, drugi ribo za drugega. In nisva bila razočarana.
Julijska vročina Ljubljanskega barja sredi dneva lahko ribiča počasi muči, vlažna in težka, dokler sonce ne zaide za Vrhniškim klancem. Zato sva se z Igorjem podala v sence vrb in jelš šele po četrti uri popoldne. Šnel kurs na travi poleg para, ki se je sončil zgoraj brez, dva midva v škornji čez prsa vneto mahala z palicama na suho. Pet minut je bilo dovolj za teorijo, za prakso pa naslednjih nekaj ur v vodi. Učenec je metanje hitro osvojil, da sem ga samostojno pustil pri odkrivanju čarov vozlanja, zapenjanja za veje in zamujenih zategov. Nasvet tu in tam in prva riba je bila hitro zapeta. Klen, pa vendar vredna vloženega truda. Tudi moja prva riba ta dan, pet minut pred tem, je bila klen.
Nadaljevanje popoldneva je prineslo čudovite prizore lipanov v nekaj centimetrov globokih brzicah, ki so hiteli za najinimi klasičnimi suhimi muhami. Uro kasneje sem držal nad mrežo svojega najlepšega in največjega ljubljanskega lipana.
Oblačen in kasneje rahlo deževen večer ni postregel z burnim večernim skokom kot smo jih vajeni sredi poletja, vendar lipani niso izpustili niti ene priložnosti, ko se je suha muha pripeljala mimo vidnega polja. Zaključila sva v mraku in poletni plohi, kot se za vroče slovensko poletje tudi spodobi.
