Normandija

Na veliki praznik sem si kupil darilo – muharski izlet v Normandijo. Pa da ne bom delil pet slik in doživetje sam sabo, ker veliko stvari delim s sabo od kar sem v Parizu, sem se odločil, da ga zapišem še za koga, ki si želi branja.

Sicer je že nekaj časa od takrat, vendar danes je takšen dan, ko spet ne vem kaj bi počel, v mesto se mi ne da zapravljat denarja, vreme je bolj kilavo, odlaufal sem že in po kosilu paše malo sanjarit o naslednji ribičiji 🙂

Torej, po enotedenskem beračenju za avto – beri: drugo fizično osebo prosiš, da ti posodi(odda avto za ceno po njegovi presoji in število dni – sem končno našel dobro dušo, ki je prav tako prvič, kot jaz, uporabljala Drivy platformo, in mi rentala avto za en dan.

Torej pobral avto na veliki ponedeljek zjutraj, nastavil GPS in potem skoraj v ravni črti (dva odcepa) vozil 120 km do mesta, kjer je bil prvi sektor ribičije reke L’Iton.

Ko sem prišel do prvega placa, sem bil odkrito rečeno razočaran, kot da mi je nekdo vzel vso ribiško opremo. Reka prve kategorije, doplačilo za muharski odsek in ne vem kakšno vse opevanje po spletu je bila očitno le “franconska” ideja o muharjenju.

Čokoladna voda, čeprav ni deževalo že kar nekaj časa, ni dajala ravno upanja, da tukaj sploh kaj plava. Že ribiči, ki so ob 9 zjutraj zapustili ta odsek so vzbujali bolj žalost, kot pa upanje.

Na odseku s slike zgoraj sem bil kakšno uro, potem sem pa zamenjal položaj za cca 20 km gorvodno.

Kar je “nezanimivo” v Franciji je privatna posest in s tem dostop do vode. V kolikor privatna posest sega do vode, potem je brežina tudi privatna in ribolov ni dovoljen oziroma je v bistvu nemogoč, saj je povsod vse zagrajeno. Za to lastniki zelo dobro poskrbijo, tudi z opozorilnimi tablami. In večina te reke je bila “privatna”; na dolžini cca 30 km so samo štirje kratki odseki po nekaj sto metrov, kjer lahko loviš, pa še to ponekod samo iz ene brežina, saj je druga zasebna. In da veš kje lahko sploh loviš, imajo na spletu izdelane zelo natančne karte vsega sektorja in označeno dovoljeno brežino in celo kje lahko parkiraš avto.

Gorvodno je bila voda še bolj rjava, še bolj regulirana. Občutek imaš kot, da je umetno ustvarjen kanal. In to je odsek, kjer se lahko samo muhari in muhari samo na ličinke in suho muho; nič potezank.

Brežine so posekane, ob njih zasajena drevesa, pa vendar je dostop relativno težak z vidika, da je struga ozka, ponekod veliko grmovja, kar pomeni plazenje in nekakšno kratko “pometavanje” muhe proti sosednjemu bregu. V celem dnevu nisem videl niti ene ribe, da bi plavala v vodi; tako bolj na odprtem, da bi ji lahko predložil muho. Zamenjal sem skoraj vse kar sem imel v arzenalu. Poskusil sem tudi na nedovoljene potezanke, pa tudi nič.

Šele, ko sem se odpravljal domov, sem na povratku še enkrat vrgel malo večjo nimfo v kanal, kjer je verjetno nekoč verjetno bilo lesene vodno kolo za mlin. Voda je drla neverjetno hitro, širina kanala vsega slab meter in dolžina cca 2 metra, na koncu pa polno vej in korenin. Torej vrhunska kombinacija, da vse skupaj potrgaš še predno lahko muho predložiš. Spustil sem bolj za hec kot pa na upanje za resen prijem. In resen prijem je bil in kako močan. Kar ustrašil sem se, tako nasilno je popadla muho postrv, ki je priletela skoraj izpod mojih nog, nekje izpod najglobljega kamna. Seveda je potegnila po kanalčku dol in ko sem že mislil, da je akcije konec, ker je celotna zadeva šla v grmovje, potopljene veje in korenine, sem videl, da je riba še vedno zapeta.

Najprej sem moral porezati robide čez kanal, da sem lahko palico sploh lahko dvignil, nato pa z roko v vodo, da sem dvignil potopljene veje v katere se je riba zapela z vso predvrvico. In po nekem čudežu je tudi še po vseh teh akrobacijah ostala zapeta, da sem jo lahko z mrežo ujel in dvignil za eno kratko fotko.

Bila je čudovita močna potočnica in zelo velika, okoli 40 cm. Niti ni bila zelo rjava, kot bi pričakoval za tip takšne reke. Namreč, kjer sem hodil po vodi, so bili kamni temno rjavi, razsekani in kar veliko mulja ob brežinah. Takoj od brežin stran so pa že njive, kar verjetno povzroča rjavo barvo rečice.

Tale potočna mi je polepšala konec dneva, ampak splošno razočaranje o muharjenju v bližini Pariza pa je vendarle pustilo grenak priokus. Mi je pa postalo jasno zakaj Francozi hodijo k nam, v Slovenijo, muharit. Imamo res nekaj kar moramo ohranjati oziroma še bolje vračati nazaj rekam tisto kar jim pripada, pa bodo tudi poplave manj uničujoče.

Do naslednjič, če se lotim mogoče Pirenejev ali pa še raje Atlantika 😉

Leave a Comment

Contact Us

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Not readable? Change text. captcha txt